Obdobje po prvi svetovni vojni pomembno zaznamuje ustanovitev Univerze v Ljubljani. Razvoj pomembnih institucij na območju Ljubljane pomeni tudi preseljevanje intelektualcev, kulturnikov in študentov. Meščanstvo je pridobivalo vse večjo vlogo v družbi, posledično pa se je spreminjala tudi vizualna podoba samega mesta.1 Na slednjo je med drugim vplival razpad monarhije, saj je slovenščina začela izpodrivati nemščino kot javni jezik napisov, imen in gesel. Skladno s spreminjanjem družbe se je začela spreminjati tudi podoba plakata.

Pomemben vpliv na slovensko grafično oblikovanje lahko pripišemo umetniškemu klubu Vesna, ki so ga leta 1903 ustanovili južnoslovanski študenti na Dunaju.1 Člani kluba, ki je bil dejaven le kratek čas, so motive za oblikovanje črpali iz folklorne dediščine in ljudske umetnosti, ideje oblikovanja pa so širili tudi preko plakatov.

Mesto in mestno dogajanje sta imela vedno pomembnejšo vlogo, zato je plakat postal najpomembnejše komunikacijo sredstvo podajanja informacij, poleg časopisa. Odzival se je na dogodke, pojave ter družbene spremembe. V prvi polovici 20. stoletja so se Slovenci pričeli zavedati, da je oglaševanje »sestavni del delovanja sodobnega gospodarstva«.2

V tistem času so prevladovale tri pomembnejše skupine plakatov: propagandni, prireditveni in komercialni plakat.1 Propagandni plakati so na podlagi vsebine z gesli, napisanimi v slovenskem jeziku, in narodne ikonografije dvigovali nacionalno in kulturno zavest ter obenem odražali večje družbene preobrate in dogodke. Prireditveni plakati so ljudem prenašali informacije o raznih dogodkih, ki so dvigali kulturno zavest meščanov – to so bili predvsem Ljubljanski velesejem, kino, razstave in športni dogodki. Vsebina komercialnih plakatov pa je družbo ozaveščala o vrednotah, kot so lepota, zdravje in življenjski slog, ter opozarjala meščanstvo na izboljšanje življenja in osebnega počutja.

Na razvoj plakata v Slovenji je med drugimi dejavniki vplival tudi tehnološki razvoj. Tehnika tiska oz. fotolitografija z maskami je omogočila uporabo barvnih ilustracij, s čimer je razvoj plakata na Slovenskem dobil svoje prvo zlato obdobje.3

Plakate so najprej oblikovali študenti, ki so ki so se izobraževali v tujini, saj v Sloveniji ni bilo akademije, kjer bi poučevali oblikovanje vizualnih komunikacij. Večina študentov je prihajala s avstrijskih in italijanskih šol, tako se vplivi posameznih držav in umetnostnih slogov opazijo tudi na samem pristopu oblikovanja. Ob ustanovitvi ljubljanske arhitekturne šole se je veliko študentov arhitekture posvetilo tudi oblikovanju plakatov.4 Pomemben oblikovni vidik plakata so tudi umetniški slogi ob prelomu 20. stoletja, ko se organske oblike in pompozne dekoracije secesijskega sloga umikajo novim avantgardnim idejam, s čimer večjo težo dobijo preprostejše oblike, brez nepotrebnih dekoracij in pretiravanja. Prevladata preprostost in funkcionalnost.

Na prelomu 20. stoletja so se začele uporabljati brezserifne pisave, ki so s svojimi oblikami sledile industrijskemu razvoju. Vplivi bauhausa so opazni tudi na tipografskih smernicah: linearne pisave brez nepotrebnega okraševanja so veljale za »lepe in moderne«. Vedno bolj se je spoštovalo preprostost, čist, svež videz ter dobro čitljivost črkovnih oblik.

Zgodnje linearne pisave se v mednarodni klasifikaciji imenujejo groteskne. Prve linearne pisave so bile izdelane v večjih velikostih in s krepkimi potezami za uporabo v krajših besedilih. Med pomembnejše črkolivnice tistega časa štejemo nemško Berthold, ki je pomembno vplivala na slog takratnih pisav.

20. stoletje je slovenskim oblikovalcem ponudilo priložnost za uveljavljanje slovenskega oblikovanja. Vendar črkovne vrste slovenskih oblikovalcev, upodobljene na plakatih v medvojnem obdobju, niso bile svinčene črke, stavljene v stavek visokega tiska, temveč so bile večinoma izrisane na roke in prilagojene mediju ter tisku.